Lepa beseda lepo mesto najde

Čisto mogoče je, da gre vašemu otroku stara teta Milena hudo na živce, ker ga stalno ščipa za lička in glasno cvili, vi pa želite, da se vaš sin kljub temu prijazno nasmiha. Čeprav se tudi vam zdi njeno vedenje rahlo nadležno, dobro veste, da ji tega ne morete povedati v obraz.

Vseeno je vljudno, da otrok teto pozdravi in ji odgovori, če ga kaj vpraša. Tako bo srečanje s teto veliko bolj prijetno. Pri bontonu ne gre za pretvarjanje. Bonton je nekakšen »bonbon«, ki nam pomaga, da se v družbi vsi bolje počutimo.

Po svoje je res: upoštevanje pravil lepega vedenja je na neki način ubogljivo, vendar je prav zaradi tega svet lepši za vse. Če vašega otroka prijateljeva mama lepo pozdravi ali če mu neznanec pridrži vrata, ko s polno vrečko odhaja iz trgovine, se mu to najbrž ne bo zdelo dolgočasno, ampak prijazno. Lepo vedenje ni obvezno le vpričo odraslih, pač pa tudi med vrstniki. Spakovanje za mizo, objestnost in nesramnost v nobenem primeru niso sprejemljivi, pač pa prav nadležni kot ščipanje stare tete Milene.

Prav tako je res, da lahko lepe navade na prvi pogled delujejo kot nekaj naučenega. V resnici takšne tudi so, sploh če se jih otrok nauči na pamet in se obnaša, kot da je dresiran. Če pa razume, zakaj obstajajo pravila, in se z njimi strinja, dobi lepo vedenje globlji pomen. Samo pomislite, kako učinkuje opravičilo, ki je izrečeno na ukaz, in kako, kadar pride iz srca. Lepo vedenje je tudi izraz spoštovanja, tega pa si želimo vsi, in tudi spoštovanje sočloveka je vrlina, za katero si prizadevamo mnogi starši.

Zagotovo je tudi vaš otrok kdaj potožil, da mu sosedova deklica kar naprej sitnari, nikoli nič ne posodi in vedno misli samo nase. Verjetno se ne boste čudili, če se bo raje igral z vrstnikom, ki je dobrovoljen in deli z njim tudi zadnji košček čokolade.

Tudi znanstveniki so dokazali, da so prijazni ljudje bolj priljubljeni in imajo več prijateljev. Pravijo tudi, da so v poklicnem življenju bolj uspešni kot sebičneži in tečnobe. Olika se prepozna tudi po tem, kako se med seboj pogovarjamo. Če se dva na blagajni glasno prepirata, je zelo neprijetno za vse, ki stojijo v bližini. Nihče ne mara poslušati kričanja, vpitja ali preklinjanja.

Seveda se vsakdo sem ter tja razjezi, je slabe volje ali misli, da se mu je zgodila krivica. Takrat je resnično lažje, če si damo duška. Toda ne v navzočnosti drugih, takrat je bolje ohraniti mirno kri in ton. Sploh ni nujno, da ima prav tisti, ki je glasen.

Praktičen primer

Maksa stari stric obišče za rojstni dan in mu podari debel volnen pulover.

PRAV: Maks se stricu zahvali za darilo: »Hvala, stric Karlo. Ta pulover bo odličen za smučanje.«

Raje bi sicer dobil novo računalniško igrico, toda stric tega ne more vedeti. Navsezadnje se ne vidijo tako pogosto. Stric sicer sliši zahvalo, toda opazi, da z darilom ni ravno zadel v polno. Zato ga je še toliko bolj razveselilo, da se je Maks vseeno lepo zahvalil.

Odločil se je, da se bo naslednje leto pozanimal, kaj si fant želi.

NAROBE: Maks vzame darilo in ga hlastno odpre. In se pozabi zahvaliti. Ko drži pulover v rokah, mu na nosu piše, da je razočaran. »Kaj naj delam s tem?« zamrmra Maks predse in na strica kar pozabi. Mama se opraviči v Maksovem imenu. Vsem je neprijetno in stric se v sebi jezi: »Smrkavec nesramni. Darilo bi lahko tudi zamenjal, zdaj pa mi sploh ni do tega. Bom še razmislil, ali mu bom naslednje leto sploh kaj prinesel.«